Poskusno smo organizirali dva termina delavnic na katerih so se otroci učili jahati, sedlati konje, skrbeti za njih, malo smo se učili o prehrani konj, veliko pa smo se zabavali. Imeli smo boj z hruškami med fanti in puncami, igrali smo se skrivalnice, na deževen dan smo se igrali na seniku, poskusili smo kako je jahati brez sedla, en dan smo tudi umili konja (in sebe).
Živa Ahac ena od udeleženk je o delavnicah za občinski časopis napisala naslednje:
Ker ne vem, kako naj na zanimiv in inovativen način začnem tale članek, ga bom začela tako, kot naj bi se vsak spodoben članek pač začel – z kdaj, kje in kdo.
Torej: konjičkove delavnice sta na kmetiji Pri Jerin organizirali Jerica Felicijan in Sara Meglič, potekale pa so od 6. do 9. avgusta in so bile namenjene predvsem osnovnošolskim otrokom. In res so se jih udeležili osnovnošolci in pa seveda jaz, pravkar polnoletni “old timer” iz Ljubljane.
Na delavnicah smo se naučili vse, kar moramo vedeti o oskrbi konja: kaj je, kako se ga osedla, skrtači in “stušira”. Izvedeli smo, da so konji (prav tako kot ljudje) med seboj zelo različni: nekateri so zelo mirni in ubogljivi, spet drugi so muhasti in živahni. Čeprav so konji veliki in močni, se Ajde in Skyja nismo prav nič bali, saj sta zelo “fejst” in ju enostavno moraš imeti rad.
Ob dopoldnevih smo jahali in spoznavali še druge živali na kmetiji: ovce, koze in zajca. Po jahanju smo si vsak dan ogledali 20 minut risanega filma Spirit. Nato smo na ognju pekli koruzo in hrenovke. Predvsem fantom se je rado dogajalo, da so na koncu jedli povsem zažgano koruzo, a jih to ni preveč motilo. Po kosilu je obvezno sledila vojna v obmetavanju s hruškami. Fantje so bili pogumni napadalci, a smo se dekleta dobro branila in uspešno obvarovala svoj teritorij. Potem je sledila še druga runda jahanja do popoldneva.
Zadnji dan smo morali pokazati, koliko smo se naučili v preteklem tednu. Opraviti smo morali izpit, ki je vsem šel zelo dobro od rok.
Po kosilu nas je čakalo še presenečenje: odlična sadna torta, ki je izginila v minuti.
Ko smo nehali jahati, smo stuširali Ajdo in Skyja, nato pa je sledilo še divje škropljenje z vodo, tako da smo bili na koncu vsi čisto premočeni.
Te delavnice so bile zame ena najzanimivejših izkušenj to poletje, saj prihajam iz Ljubljane, kjer je edina žival, ki jo vidiš, potepuški maček. Sara in Jerca sta se spomnili super programa in to tudi dobro izpeljali. Poleg jahanja mi je bila najbolj všeč torta, polivanje z vodo in celotno vzdušje.
Živa Ahac
za konec pa še nekaj utrinkov iz delavnic
